Ultima modifica: 5 novembra 2018
Državni Znanstveni Licej Franceta Prešerna > Projekti > In memoriam Alojzu Rebuli (1924-2018)

In memoriam Alojzu Rebuli (1924-2018)

Njegovo navdušenje in skoraj mistična zaljubljenost v antiko sta dijake prevzeli bolj od vseh razlag v učbenikih

 

 

 

 

 

Težko je ob slovesu človeka, ki si ga poznal in z njim prehodil pomemben del svoje študijske ali poklicne poti. Prof. Alojz Rebula je bil markantna osebnost, ki je puščala sled na vsakem področju delovanja: z globoko etično in intelektualno držo je namreč bogatil svoje poučevanje, vsakodnevne stike s kolegi na klasičnem liceju Franceta Prešerna, kjer je  služboval od l. 1953 do l. 1989, in seveda svoje razmišljanje, iz katerega rasteta njegovo leposlovje in esejistika.

Dijake je uvajal v razumevanje antike, predvsem pa v problemsko obravnavo tem, ki presegajo starogrški ali latinski prostor, pa naj gre za Ojdipovo iskanje resnice in zvestobo idealom ali za duhovno iskanje Absolutnega in razhajanje med večnim zakonom ljubezni in človeško dimenzijo državnih norm. Marsikateri dijak in dijakinja se ga spominjata, kako je sredi razlage zamaknjeno obstal, se s posebnim žarom v očeh zagledal v nevidno točko in se nato navezal na širšo umetniško, filozofsko ali zgodovinsko temo: živ dokaz, da je treba imeti širok vpogled v stvari in ne postavljati časovnih omejitev, saj kultura presega čas in prostor. Predvsem pa je v dolgih letih poučevanja znal ohraniti navdušenje in skoraj mistično zaljubljenost v antiko, ki sta dijake prevzeli bolj od vseh razlag v učbenikih, ker so v njiju začutili avtentičnega človeka. Zaradi tega ostaja nepozabno njegovo navdušenje ob priliki prvega izleta klasikov v Grčijo, leta 1990, ko je zamaknjeno opazoval iste kraje, ki so jih pred njim že Platon, Pavzanias in sv. Pavel, in s tem vzpostavil most onkraj časa in prostora.

Prav tàko intelektualno ostrino je Alojz Rebula prelil v svoje pisanje, ki ga navdihujeta nikoli zaključen dialog z velikani kulture in nikoli popolnoma potešeno iskanje smisla; pri tem je znal jasno ločevati med resničnimi vrhunci in ideološko propagando, ki jih je v teku zgodovine marsikdaj zlorabila sebi v prid: šolal se je namreč v fašističnem obdobju, ki je poudarjalo primat italijanske in še prej latinske kulture nad ostalimi, vendar je Rebula presegel pritlehno politično in kulturno nasilje dvajsetletja ter vrednotil Danteja ali Vergila le zaradi njunih dosežkov.

Svoje misli je Alojz Rebula razvijal v izbranem jeziku, kjer je sicer viden vpliv grškega, latinskega in italijanskega sloga, vendar je to znal nadgraditi: ustvaril je svoj izrazni medij, da bi slovenščino razvil do polnosti – kulturen odgovor na nekulturno nasilje, ki ga je oropalo šolanja v lastnem jeziku. Svojo predanost slovenščini in slovenstvu je v letih službovanja vedno skušal posredovati tudi dijakom.

V teh dneh se poslavljamo od človeka, profesorja, kolege, ki je zaključil svojo življenjsko pot: z nami pa ostajajo spomini na njegovo osebnost, na notranje bogastvo, ki ga je izžareval, na duhovno vertikalo, ki nagovarja vsakogar izmed nas. Hvaležni smo mu za vse, kar je prispeval za naš klasični licej, za slovensko šolo in za slovensko kulturo nasploh: njegova poštenost in zavzetost naj ostajata svetel zgled pokončne intelektualne drže.

 

 

Znanstveni in klasični licej Franceta Prešerna v Trstu

 




s slovenskim učnim jezikom